Godala so k nam prišla s Srednjega vzhoda, in sicer v 10. stoletju. Zvok z njimi ustvarjamo tako, da nanje godemo z lokom, brenkamo, tolčemo z roko ali pa igramo celo s pomočjo prstov. Le redkokdo ve, da se najstarejše glasbilo, na katerega so igrali z lokom, imenuje rebek.
V nadaljevanju se bomo raje posvetili bolj poznanim in pomembnejšim vrstam godal, med katerimi so violina, viola, violončelo in kontrabas. Omenili pa bomo tudi nekoliko nenavadni godali, za kateri morda sploh še niste slišali.
Mimogrede, visoko kakovostna godala vrhunskih proizvajalcev so vam na voljo v glasbeni trgovini Symphony International (https://www.symphony.si/godala). Na njihovi strani boste našli še veliko dodatnih informacij o godalih.
Violina
Violina v družini godal predstavlja sopranski inštrument in eno od najbolj razširjenih glasbil na sploh. Glede na število solističnih glasbil je na drugem mestu, takoj za klavirjem. Če vas zanima, kako pravilno igrati violino, si lahko več o tem preberete na označeni povezavi.
Violina v današnji podobi se je pojavila v Italiji v 16. stoletju. Njeno dolžino je narekovala povprečna dolžina človeške roke med ramo in dlanjo. Za poučevanje otrok so značilne nekoliko manjše violine, sicer pa je celotna dolžina violine približno 80 centimetrov.
Sestavljena je iz glave, vratu in trupa. Zaključek glave je sestavljen iz polža, vijačnice in vijakov, ki so namenjeni oglaševanju. Na vratu je še ubiralka, trup pa je sestavljen iz zgornjega pokrova, oboda in dna. Na sredini pokrova je lesena kobilica, ki je namenjena podpori strun, prav tako pomaga še pri nastanku zvoka.
Pod njo najdemo strunik, na katerega so pričvrščene strune ter manjši kovinski vijaki za fino uglaševanje. Violina na tem delu vključuje gumb, ki drži strunik, in dušo, ki podpira kobilico in skrbi za tonsko povezanost obeh delov pokrova. Na sredini pokrova sta še dve reži; za lažjo držo lahko uporabljamo podbradnik, ki je nameščen na zgornji del telesa violine. Za oporo rame pri violini pa uporabljamo mostiček.
Viola
Viola velja za neizogiben godalni instrument simfoničnega, komornega in opernega orkestra ter najrazličnejših komornih sestavov. Razvila se je iz viole da braccio, ravno tako kot violina.
Za viole je značilno, da so različno dolge in glede na to jih lahko razdelimo na damske (dolžina trupa od 38 do 39,5 cm) in normalne oziroma večje (40 do 42 cm). Najdemo lahko tudi zelo velike viole, za katere je potrebno imeti veliko spretnosti in telesne vzdržljivosti. Osnovna značilnost tega priljubljenega godala je altovski zvok, ki ga povezujemo z otožnostjo oziroma melanholičnostjo.
Viola vsebuje štiri strune in na prvi pogled še najbolj spominja na violino. Zvok iz nje izvabljamo s pomočjo loka, hkrati pa se lahko uporablja tudi poseben način igranja s prsti, ki se imenuje pizzicato.
Violončelo
Le malokdo ve, da je po številu skladb in po njihovi umetniški vrednosti violončelo med godali na drugem mestu, takoj za priljubljeno violino. Njegova osnovna lega je basovska. Ker ima izjemno posrečen in plemenit ton, sodi med najlepše in najžlahtnejše inštrumente. Šele v 18. stoletju je violončelo prevzel vlogo, ki jo ima še danes, čeprav je bil prvi izdelan že leta 1550.
Sicer pa je violončelo kar nekajkrat večji od violine. Med igranjem nanj glasbenik sedi in se ga z nogami oklepa. Sam inštrument stoji na tleh in je naslonjen na špico iz kovine. Ima štiri strune, uglašene v kvintah. Najtesneje je povezan z zahodno klasično glasbo, v zabavni glasbi pa se uporablja redkeje. Vseeno ga lahko slišite tudi v pop in rock glasbi.
Kontrabas
Kontrabas je svojo veljavo dobil že v 17. stoletju, ko je imel še šest strun. Počasi pa je prešel na inštrument s štirimi in celo samo tremi strunami. Kot solistični inštrument je bil dolgo časa prava redkost, danes pa je kar nekaj zelo priznanih kontrabasistov, ki opravljajo zelo zahtevno delo.
Kontrabas je svojo veljavo dobil v instrumentalnih zasedbah, še posebej v jazzu. Na splošno velja za največji godalni inštrument, po zvoku pa za najnižjega. Uglašen je v kvartah. Zanj je značilen trup z ravnim dnom in širokim obodom.
Posebne vrste godal
Ste morda že kdaj slišali za violinofon in morsko trobento? Obe glasbili uvrščamo med posebne vrste godal.
Violinofon boste našli še pod imenom Strohova violina. Zanj je značilno, da ima namesto resonančnega trupa iz lesa kovinski odmevnik v obliki roga. Glasbilo je veliko glasnejše od običajne lesene violine; zaradi samoniklega zvoka pa ga še danes uporabljajo nekateri glasbeniki, še posebej tisti, ki izvajajo tango glasbo.
Morska trobenta ali Tromba marina je godalo trikotne oblike, ki je bilo izjemno priljubljeno v 15. stoletju, predvsem na območju Anglije. Svojo priljubljenost je glasbilu uspelo ohraniti vse do 18. stoletja.
